1. ETAPA: ZGORNJA POLSKAVA-VISOLE

Pod Pohorjem so ljudje okoli 10. ure zjutraj, konec julija 2023 že delovali: nekateri so posedali po gostinskih obratih, drugi so se odpravili po nakupih, predvsem v Mercatorjevo živilsko trgovino v Zgornji Polskavi. Na klopci, na kateri sem se pripravljal na pohod, je bil kiosk s sladoledom. V času preoblačenja za pohod, nisem opazil nobenega kupca, čeprav se je sladoled slastno ponujal mimo idočim (Slika 1).

S prijateljem Mihom sva se odpravila v bregove Pohorja, začenši po trenutno makadamski cesti, ki so jo obnavljali tiste dneve. Najprej je šla cesta bolj položno v breg, s časoma pa se je strmina povečevala.

Trte so naznanjale, da sva v vinorodnem območju. Najin cilj pa je bil, da si ogledava vas Kočno pri Polskavi. Šlo je za vas, ki je prejela številna priznanja od Turistične zveze Slovenije (TZS) kot turistično urejena slovenska vas (Slika 2).

Kočno je vas, katere stanovanjske hiše in gospodarski objekti so razpršeni po spodnjih obronkih Pohorja. V teku let so postavili muzej na prostem, ki je pokrival kmečko življenje v 20. stoletju. Poudarek je bil na kmečkem orodju in kmečkem stavbeništvu (Slika 3).

Z Mihom sva nadaljevala pot navkreber. Nato sva prišla do razcepa, kjer mi je rekel, da si gre ogledat ruševine gradu Gromberg. Živahno je nadaljeval pot navkreber. Jaz sem se odločil, da ne grem do gradu, ampak proti Ritoznoju in nato proti Slovenski Bistrici (Slika 4).

Sledila je hoja do zaselka Ritoznoj (nem. Rittersberg po besedi ritter, kar pomeni v nemščini vitez). Pot je potekala sprva po gozdni stezi in kolovozu. Tu sem lahko še vedno občudoval lesene skolpture vaščanov iz Kočnega, npr. vlakec iz lesenih zabojev, mlin itd (Slika 5).

Kasneje sem po asfaltni cesti hodil skoz zaselka Kalše in Gabernik. V Gaberniku pa se je že pod mano pojavila lična cerkev Sv. Marjete med vinogradi. Poleg cerkve je bilo tudi Vinogradništvo Frešer. Pa še en objekt je treba tu omeniti: razgledna ploščad s velikim srcem kot kraj za slikanje, verjetno poročnih parov in drugih zaljubljencev.

Od tu, kjer me je že dohitel Miha, ki je obiskal ruševine gradu Gromberg, sva imela okoli 1,5 ure hoje do Slovenske Bistrice. Najprej se je bilo potrebno spustiti v dolino, prečiti vasi Šentovec in Devina po asfaltni cesi, potem pa naju je že na zahodu čakalo mesto: Slovenska Bistrica. Najprej naju je na vzhodu pričakala starinska cerkev sv. Jerneja (Slika 7).

Midva sva odbrzela proti gradu Slovenska Bistrica. Impozantni grad je na svoje veličino opozarjal že izven notranjosti (Slika 8).

Ko pa se vstopi na njegovo dvorišče, pa oboki zgradbe spominjajo na neskončne, obokane podhode v Firencah (Slika 9).

V gradu sva se s pomočjo uslužbenke ogledala sobo Antona Ingoliča. Gradu je zapustil vso svojo knjižnico, vključno z njegovimi deli (Slika 10). Miha mi je dal za prebrat tudi knjigo od Antona Ingoliča: Pradedje, ki govori o kmečkih uporih v teh krajih in tudi v Studenicah, ki so v bližini Poljčan.

Iz gradu sva se odpravila proti najinemu prenočišu, ki je bil v zaselku Visole. Še v Slovenski Bistrici sva se okrepčala na letnem kopališču, kjer imajo zelo dobre pice. Obiskala pa sva tudi Mercatorjevo trgovino, kjer sva nabavila še nekaj živil, ki sva jih zaužila zvečer in naslednje jutro (Slika 11). Nisva mogla spregledati tudi legendarne firme Impol iz Slovenske Bistrice, ki izdeluje izdelke iz aluminija.

V nadaljevanju sva zakoračila v Zgornjo Bistrico, kjer sva si ogledovala športni park: Center Bistriški Vintgar (Slika 12).

V nadaljevanju pa naju je čakalo presenečenje. Z Mihom sva pričakovala, da se bova do najinih sob v Visolah povzpela po elegantni, asfaltni cesti. Dejstva pa so bila drugačna. Mihu je njegova GPX sled na Outdooractive pokazal na ozko, leseno brv, ki je vodila čez potok Bistrica. Po strmem, gozdnem bregu sva začela lomastiti, da bi pustila za sabo vzpetino. Po 15 minutah hoje sva prišla na odprt svet, vendar so bili okoli naju sami bregovi. Na jugu sva videla stanovanjske hiše, ki so jih prenavljali. Na Gorenjskem bi rekli, da imajo delavce. Na ograji pa napis: Ni prehoda. Po strmih pašnikih naju je pot vodila proti Visolam. Vzpela sva se kar visoko v Visole. Od tu pa nama je GPS naprava pokazala smer vzhod, torej sva se spustila po bregu za okoli 1000 m. Ko sva hodila, je začelo tudi rahlo deževati in pojavila se je mavrica (Slika 13).

Na koncu sva prišla do najinega prenočišča v Visolah t.i. Panorama Visole. Šlo je za opečno, poslovno zgradbo, ki je imela poleg sob tudi nedelujoče kegljišče (Slika 15).

V Panorami Visole sva udobno prespala. Povečerjala sva hrano in pijačo, ki sva jo prinesla s seboj. Poleg tega naju je upravitelj stavbe “častil” z dvema plastenkama Dane vode.

2. ETAPA: VISOLE-TRIJE KRALJI

V četrtkovem, julijskem jutru sva z Mihom krenila proti Trem kraljem, ki predstavljajo enega izmed vrhov Pohorja. Trije kralji imajo smučišče, velik hotel in drugo športno infrastrukturo npr. nogometno igrišče z umetno travo itd. Asfaltna cesta se je začela dokaj strmo vzpenjati proti hišam v bregu, ki so tvorile zaselek Visole (Slika 16).

Ko se je asfaltna cesta poravnala, je bila pred nama manjša planota, ki je vodila proti zadnji gorski verigi, ki se je imenovala Pohorje (Slika 17).

Od tu sva morala priti do vasi Veliko Tinje. Pot naju je vodila po asfaltu, makadamu, gozdnih vlakah najprej do vasi Turiška vas na Pohorju (Slika 18). Tu je bilo zopet malo več travnikov na planoti (Slika 18).

Sledil je vzpon na Veliko Tinje, kjer sva se okrepčala v gostilni in Mini marketu.

Že začetna pot proti cerkvi sv. Petra in Pavla v Velikih Tinjah je nakazala, da prihajava v zadnji del vzpenjanja proti Trem kraljem, kajti pot se je strmo dvignila.

Do Planine pod Šumnikom se je bilo treba prebijati čez dokaj strme gozdove in pašnike. Najprej sva prišla do zaselka Rep.

Od zaselka Rep pa po gozdnih vlakah do Planine pod Šumikom (Slika 22).

Iz Planine pod Šumikom je bilo potrebno narediti še zadnji, najbolj strm vzpon na Tri kralje. Na tem mestu naj dam povezavo, ko sem hodil pred leti po Slovenski planinski poti in obiskal tudi slap Šumik. Pot se je začela strmo in tudi nadaljevala se ni dosti manj strmo (Slika 23). Na nekaterih delih so na tleh ležala drevesa, ki pa so jih že ljudje obšli z novimi stezami.

Kočno sem videl, da niso drevesa pred menoj vzpenjajoča, kar mi je povedalo, da sem na vrhu hriba, imenovanega Pohorje. Sedaj se je bilo treba ne preveč strmo povzeti mimo travnikov in gozdov do Treh kraljev. To je trajalo vsaj 1 uro, da sem dospel do hotela na Treh kraljih. Hotel nosi ime Jakec

Z Mihom sva se okrepčala in prespala v Hotelu Jakec. S tem se je končala 2. etapa: Zgornja Polskava-Loče.

3. ETAPA: TRIJE KRALJI-ZREČE

Naredilo se je petkovo jutro. Pisal se je 30. julij 2023. Vreme je bilo sočno in vzdržljivo toplo. Takoj za hotelom sva se začela strmo spuščati po značilni planinski poti, ki je vodila proti zaselku Nadgrad.

Potem pa naju je čakal dolg spust proti Oplotnici. Hriboviti svet je bil “raztegnjen”, torej bolj položen vse do doline. Izmenjavali so se travniki, temni iglasti gozdovi, zaselki dokler se ni vse skupaj spremenilo v dolino, kjer so naselja Oplotnica, Slovenske Konjice in Zreče, ki so najbolj na severovzhodu. Teh krajev nisva zapustila vsaj 3 ure. Nekaj časa sva hodila po asfaltni cesti, nato po gozdni stezi, makadamu, poljskem kolovozu in travniški stezi (Slika 26).

Šla sva skozi naslednje dve vasi poleg že omenjenega Nadgrada: Kebelj in Lačno goro, ki je bila že nad Oplotnico. Pred Lačno goro sva se ustavila pri cerkvi v gozdu, ki nosi ime sv. Mohor in Fortunat. Tu sva za krajši čas posedela in se okrepčala, da sva nabrala moči za nadaljevanje (Slika 27).

Lačna gora mi bo ostala predvsem v spominu, da je bilo treba iti po strmi asfaltni cesti navzdol. To je trajalo vsaj 30 minut. V Oplotnico sem vstopil ves pregret, v očeh me je peklo od poti. K sebi me je spravila šele gostilna in trgovina, ki nosi ime Pekarna kavarna Strnad.

Pot sva nadaljevala skozi središče Oplotnice proti Brezjam pri Oplotnici. Takoj za Oplotnico je bil vzpon po asfaltni cesti, ki je imel dolžino blizu kilometra. Ko sva prišla na vrh tega hriba, je peljala cesta proti Brezjam pri Oplotnici. Pred njama je ves čas stal hrib Brinjeva gora v smeri zahoda.

Ko sva se približala Brinjevi gori, sva vstopila v gozd na makadamsko cesto, ki se je začela vzpenjati proti gori. Cesta je bila samo na določenih mestih malo bolj strma. Ko sva po 40 minutah hoje prišla do lokalne ceste, se je takoj za ovinkom na levi strani pokazal zelo strm gozdni kolovoz, ki je šel diretno na Brinjevo goro k cerkvi Sv. Neže.

Nadaljnih 40 minut sva se strmo vzpenjala po gozdnih kolovozih in nad kamnolomom, da sva stopila na plato cerkve sv. Neže. Najlepše je počivati po tako strmem vzponu!

Čakal naju je samo še spust v Zreče. Udobna pot, ki je bila asfaltirana oziroma je bila makadam je vodila proti severozahodu, dokler nisva prišla do Zlakovške ceste, kjer je cesta za 90 stopinj zavila proti Zrečam.

Po strmem bregu sva prišla v Zreče. Na najini desni strani naju je “pozdravila” tovarna Unior Zreče, ki je znana po izdelovanju orodja. Do Hotela Reaktiv je bilo treba iti proti jugovzhodu mimo stanovanjskih hiš in blokovskih naselij (Slika 33).

Hotel Reaktiv nama je nudil zavetje čez noč. Večerjala pa sva v gostilni Jurček, ki je tik ob regionalni cesti: Roglja-Slovenske Konjice

4. ETAPA: ZREČE-LOČE

Čakala naju je še zadnja etapa do Loč. Iz hotela sva se odpravila do Radane vasi. Ko sva prišla do obrata Unior, sva krenila desno proti strugi Dravinje (Slika 34).

Ob njej sva hodila vsaj 2 km, dokler nisva prišla do prej omenjene vasi. Tu sva se odpravila proti vzhodu do lokalne ceste za Slovenske Konjice (Slika 35).

Usmerila sva se proti vasi Gabrovlje in vse bolj so se bližala Slovenskim Konjicam. Tu sva tudi zasledila pano za ozkotirno železnico, ki jo danes ni več: Zreče-Poljčane.

Po slabih 45 minut hoje sva prispela najprej skozi razpotegnjeno vas Gabrovlje do naselja Škalce, malo naprej pa je že bilo obrobje Slovenskih Konjic (Slika 37).

Prečila sva skoraj cele Slovenske Konjice v smeri sever-jug. Okrepčala sva se na Glavnem trgu v enem izmed lokalov, ki je imel mize na prostem, pokrite z marelami (Slika 38).

V Slovenskih Konjicah sva se usmerila proti Ločam, ki ležijo v smeri Boča, vendar ne pod Bočem, ampak pod Topolovcem oziroma smeri Dolge Gore (Slika 39).

Ravna kolesarska in pohodniška pot naju je vodila ob glavni regionalni cesti do vasi Dobrnež. Kar nekaj sto metrov pred vasjo sva zavila proti severozahodu, kjer je Zbirni center Slovenske Konjice.

Od ovinka je potrebno hoditi do Zbirnega centra Slovenske Konjice po makadamski cesti okoli 35 minut.

Od tu naprej pa gre kolesarska steza do Loč. Miha je na začetku poti opazil črne topole, kar se mu je zdelo zelo estetsko (Slika 42).

Cesta gre ravno proti avtocesti: Maribor-Celje. Potreboval sem skoraj uro, da sem prišel do nje.

Ko sva prišla do avtoceste, sva šla ob avtocesti slab kilometer, nato pa se pride do podhoda pod avtocesto pri stanovanjski hiši.

Ob avtocesti: Maribor-Celja malo pred predorom Golo rebro sem začutil zbadanje v podplatih, kar se je dogajalo v desnem čevlju. Mislil sem, da sem dobil v čevlje kamenčke. Dokončno pa sem se moral ustaviti na mostu čez Dravinjo. Zbadanje je postalo neznosno. Sezujem si čevelj in najdem trd, bodeč predmet v čevlju. Mislil sem, da imam neki bodoči del, ki se je pojavil kot anomalija iz dela športnega čevlja. Ta razlaga mi je bila zelo nelogična, vendar sem pomislil samo na to. Ker s takimi čevlji nisem mogel več nadaljevati, sem pomislil, da bom moral poklicati taksi. Že naslednji trenutek se mi je porodila rešilna misel, da lahko obujem Teva sandale in elegantno nadaljujem pot. To sem storil in nadaljeval pot do Loč.

Ves čas od sobote do ponedeljka so me mučile misli, kako tako ustrezajoča čevlja kot sta Hoka one Bondi, ima desni čevelj tako grozno napako: neki oster predmet, ki je vgrajen v čevlje. Hoja v njih se mi zdi kot bi hodil po blazinah. Tudi žulji se ne pojavljajo.

Ko se v ponedeljek usedem v popoldanskih urah na domačo klopco in popolnoma odvežem čevelj s pomočjo vezalk, grem še enkrat gledat notranjost čevlja in bodeči del še kar štrli kot v preteklosti. Takrat pa me prešine odrešilna misel, obrnem čevelj, da vidim njegovo zunanjost podplata. Zagledam glavico žeblja. Dokaj velik žebelj se mi je zabodel v čevelj in prodrl do podplata in še naprej, da je gledal cirka 3 mm iz ven iz vložka. Stvari so mi postale jasne. Žebelj se je zasadil v čevelj samodejno, malo pod kotom, kot bi ga nekdo načrtno potisnil v njega. Človek si reče: “Saj ni res, pa je.”

Žebelj sem potegnil iz čevlja in odvrgel v smetnjak za mešane odpadke. Sem pa vesel, da s kvalitetnimi Hoka čevlji ni nič narobe. Malo me le skrbi, ali bo v mokrem vremenu skozi obstoječo luknjico, prišlo kaj vode v čevelj.

To so edine posledice tega vražjega žeblja. Čudim se, da se mi ni popolnoma zarjavel žebelj zasadil v podplat, kar bi bilo vsekakor zelo slabo. Slutim pa, kje sem ga dobil, kajti v glavi imam sliko, ko sem šel mimo nekih lesenih letev, poleg pa so bili žeblji. Že takrat sem si rekel: “Pazi, da ne pohodiš kakšnega žeblja”. Pa ravno to se je zgodilo. Verjetno je postopoma prodiral v čevelj. Skoraj ne verjetno se mi zdi, da bi prodrl takoj. Kajti takrat, bi takoj začutil bolečino.

Vajo je treba zopet ponoviti, saj se zopet hodi ob avtocesti vsaj 600 m, nato pa se zavije proti vasi Prežigal in Dražečava vas. Po kakšnih 30 minutah hoje pridemo do zadnje omenjene vasi (Slika 45).

Iz Dražeče vasi gremo po kolesarski stezi do Loč po progi nekdanje, ozkotirne železnice, katere se je ohranil nasip še do danes (Slika 46).

Po slabi ure hoje pridemo do Letališča Slovenske konjice. To letališče služi kot šola letenja in servis letal. (Slika 47).

Pri letališču zavijemo desno, po cesti hodimo okoli 500 m, ko zopet zavijemo na kolesarsko stezo, ki nas po 30 minutah pripelje do zahodnega obrobja Loč (Slika 48).

Odpravimo se v center Loč, kjer je tudi Tušev trgovski center.

Z Mihom sva potrebovala še 10 minut, da sva prišla do Restavracije in pizerija Kračun. Tu sva se nahranila, napila in prespala noč. To je tudi kraj, kjer sva končala pohod: Zgornja Polskava-Loče.

Za Loče sem prvič slišal lansko leto, ko sem hodil po Pisatelji pešpoti po Sloveniji, na relaciji: Celje-Dramlje-Topolovec-Dolga gora (Slika 50). Takole opisujem dogodek, so sta me dva starejša zakonca peljala iz Topolovca na železniško postajo Dolga Gora, doma pa sta bila iz Loč: “Nekaj minut sem se vzpenjal do zadnjih hiš, kjer se je končal asfalt. Tu sem stopil na makadamski kolovoz, ki me je “povlekel” na bolj raven del hriba. Od tu najprej sem se bolj položno vzpenjal proti naslednjim hišam na bregu. Na prevalu je bila kmetija Jesenek, ki leži v naselju Kraberk. Tu sem bil že na območju Loč, ki je večji kraj na tem območju. Stopil pa sem tudi na Loško-zbelovsko planinsko pot.”

Pohod je bil zanimiv zaradi ličnih krajev, ki so bili v glavnem locirani v hribih, ostali pa so bili na ravnini. Na poti je bilo kar nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti, npr. nagrajena turistična vas Kočno, Grad Slovenska Bistrica, ozkotirna železnica Zreče-Poljče.