|
Po kakšni uri postanka v domu, sva morala opraviti še zadnji del najine poti. Po dokaj strmi, vendar udobni planinski poti sva se spustila do sedla Davovec. Hodila sva ves čas ob kolesarski stezi, po kateri so "drveli" gorski kolesarji. Na nekaj mestih je pohodniška pot prečila kolesarsko stezo, vendar je bilo jasno označeno, da se to dogaja. Kakšnih 30 minut pred sedlom Davovec sem zgrešil markirano pot, ki je zavila za 90 stopinj v desno. Znašel sem se na kolesarski stezi. Krajši čas sem hodil po njenem robu, kar pa ni preveč varno, če "pridrvi" kakšen gorski kolesar. Večji del sem hodil po suhem hudourniku, ki me je pripeljal do sedla Davovec (933 m). Tu me je zopet čakal Miha. Iz te točke sva se odpravila po vzdrževani Stari tovorni poti do vasi Spodnja Kokra. Udobna gozdna steza je prečila pobočja Krvavca tudi čez barvi in mimo podrtih dreves. Proti vasi se je spuščala bolj položno. Le na koncu je spust postal bolj strm. Po slabi uri hoje sva prišla do cerkve Sv. Marija v Spodnji Kokri, kjer se konča Pot Karla in Žige Zoisa. Tu sva zaključila tudi najin 3 dnevnih pohod. Pred cerkvijo so udobne klopce in na razpolago je tudi tekoča voda.
Pot Karla in Žiga Zoisa je zanimiva iz pohodniškega in planinskega vidika, kajti hodimo po zanimivi ravninski pokrajini med Brdom pri Kranju do Preddvora. Od Preddvora do Bašlja hodimo ob vznožju Storžiča. Iz Bašlja se začenjamo vzpenjati na Kamniško-Savinjske Alpe. Vstopimo v gorski svet, kjer smo deležni adrenalina, ki nam ga povzroči: plezanje po skalah, hoja po prepadnih grebenih, meliščih in med ruševjem ... Ves čas pa smo deležni lepih pogledov na hribovje in doline. Obkrožajo pa nas tudi številne planine in mešani gozdovi, si so polni planinskega cvetja. Na nebo lahko slišimo glasove ptic. Kakšnega obilnega srečanja z živalskim svetom pa nisva bila deležna na najinem pohodu, razen dogodka s psico in opazovanjem ovc ... Pohodniški karakter zopet dobi hoja po regionalni cesti na relaciji: Spodnja Kokra-Zgornja Kokra. Hoja in plezanje v okolici Cojzove koče ima podoben karakter, kot je bilo prej opisano, le tu so še bolj strme in skalnate gore. Na poti je dovolj planinski koč, kjer se lahko okrepčamo in prespimo. Gostinsko osebje v kočah je prijazno in ustrežljivo. Največ planincev pa sva srečala okoli Doma na Kališču, v okolici Suhadolnika, na Taški, pod Cojzovo kočo, na Kalškem grebenu, območju Korena, Velikega Zvoha in na Krvavcu. Med Gospincem in Davovcem pa sva srečala samo gorske kolesarje. Pohod po Poti Karla in Žige Cojza predstavlja zanimivo izkušnjo, prijetne in poučne trenutke in hojo po poteh, po katerih najbrž ne bi hodili. Potrebo pa je izbrati obdobje brez dežja, kajti v deževnem vremenu zna biti ta pot zelo spolzka in nevarna. Potrebujemo pa dovolj kondicije in nekaj izkušenj s hojo v hribe. Nekoliko mi je žal, da nisem šel čez Kalški greben in da sem zgrešil planinsko stezo proti Davovcu in sem se izpostavil nevarnosti, da me podre kakšen gorski kolesar.
| |
|
Copyright by Janez Černilec 2015 |
|