POT KARLA IN ŽIGE ZOISA
 
Preddvor-Kališče

Do zaselka vodi asfaltna cesta. V Mačah sva zavila proti severo-zahodu v smeri vasi Bašelj. Tu sva hodila prečno po pobočju. Na tem delu poti so naju obdajali travniki na jugu in jugo-zahodu. Nad nama pa so bila pobočja, poraščena z mešanim gozdom. Zavedal sem se, da bom kmalu hodil po teh strmih bregovih in bo fizično mnogo bolj naporno kot po trenutni poti. Kljub jutru se je že čutila vročina, vendar na najino srečo, kakšne močne vlage ni bilo v ozračju.

Pogled na Storžič in Bašeljski vrh med Mačami in Bašljem

Najprej sva prišla do prvih hiš v Bašlju na severnih pobočjih, ki so nase opozarjale s svojo oranžno florescenčno barvo. Nato sva se malenkosto spustila čez potok Belica, ki teče skozi Bašelj in se usmerila proti severo-zahodu, ker sva želela priti v zaselek Laško, ki je bil že na pobočjih Storžiča. Še prej sva hodila rahlo navzgor skozi Bašelj, kjer sva šla mimo turistične kmetije Majerček, obrata samostojnega podjetnika, čebelnjaka, vikendov ... Dokler nisva prišla do prostorov Športno turističnega parka Belica, kjer se je ravno takrat odvijal angleški tabor 2015. Opazil sem otroke, stare okoli 10-12 let. Glede na izgled, so prihajali iz različnih držav. Nekateri od njih so bili v bližnem šotoru, drugi so se organizirano pogovarjali v pokritih prostorih poleg šotora ...

Tu se je začela Gamsova pot, na katero sva stopila tudi midva in sva se po strmi gozdni poti vzpela do zaselka Laško. Tudi tu so naju obdajali travniki, mešani gozdovi poleg hiš, ki so pripadale Laškemu.

Od tu naprej sva se vzpela do arheološkega najdišča Gradišče. Bolj točno šla sva po makadamski cesti mimo vzpetine Gradišče, ki je v daljni preteklosti služilo kot opozovališče. Na to mesto, sta naju opozorili: informativna tabla in smerokaz.

Od tu naprej sva se začela po slabem kolovozu vzpenjati proti partizanski bolnišnici Košuta. Pot je postajala vse bolj strma, okoli naju so bili mogočni mešani gozdovi in nad nama je bila vse večja senca in tema, kar nama je odgovarjalo glede na vroč dan. Ko je kolovoz postal planinska steza, ni bilo več potrebno dolgo hoditi do partizanske bolnišnice Košuta. Tik ob njej je bilo potrebno iti samo malo iz poti za Kališče in že sva zagledala leseno kolibo. Na kolibi je bila pritrjena  informativna tabla, ki je podajala osnovne informacije o bolnišnici.

Po krajšem počitku, v sklopu katerega sva v telo vnesla nekaj hrane in pijače, sva se odpravila naprej proti Kališču. Hodila sva cik cak po planinski stezi, ki se je strmo vzpenjala. Na nekaterih mestih so bile lesene stopnice, jeklenice, čeprav ni šlo za zahtevno pot. Tu sem tudi prvič opazil Cojzovo zvončnico, ki sem jo v nadaljevanju videl še velikokrat, poleg drugega lepega in manj lepega gorskega cvetja.

Po kakšnih 2 urah hoje sva dospela do Planinskega doma na Kališču (1534 m)  mimo lovske koče. Mene osebno je pot kar izčrpala zaradi svoje strmine in dolžine.

Tu sva se zopet okrepčala, nekoliko počila, pridobila nekatere informacije od oskrbnika koče za nadaljno hojo in seveda sem odtisnil v knjižico svoj 3. kontrolni žig.

Dom na Kališču

Copyright by Janez Černilec 2015