POT KARLA IN ŽIGE ZOISA
 
Suhadolnik-Vrh Korena

Kmalu se je makadamska cesta spremenila v asfaltno in počasi se je skozi mešani gozd vzpenjala proti Suhadolniku. Da pridobivam višino, sem ugotovil, ker sem bil vedno višje nad naseljem Kokra. Po uri hoje, sem prispel do parkirišča pod kmetijo Suhadolnik. Na parkirišču je bilo veliko avtomobilov, kar ni bilo nič nenavadnega glede na to, da je bil vikend, lepo sončno vreme in čas dopustov oziroma počitnic.

Kmalu nato sem na svoji levi strani zagledal kmetijo Suhadolnik, ki je samevala med Kamniško-Savinjskim Alpami. Vzpenjal sem se še naprej po makadamski cesti, dokler ni zavila ostro v desno, jaz pa sem skrenil na kolovoz, ki me je odpeljal do razcepa, na katerem se moramo odločiti za pot čez Tačko ali za Staro tovorno pot. Z Mihom sva se odločila za pot čez Taško, ker je pisalo, da je za 15  minut krajša. Vedel pa sem tudi, da gre za zahtevno planinsko pot. Kmalu sem prišel do mesta, kjer se je teren "postavil" navzgor, kajti prišel sem na pobočja Kočne. Tu se je začela tudi pot čez Taško. Najprej sem se vzdignil do manjše votline, v kateri so po tleh ležala debla v obliki sedišč. Vstopil sem vanjo in se vsedel. Zelo mi je prijal hlad, ki ga zunaj nisem bil deležen. Nasprotno, če ni pihlal veter in če se sonce ni skrilo za oblake, mi je bilo zelo vroče. Po krajšem počitku, v okviru katerega sem pospravil pohodniške palice v nahrbtnik, kajti vedel sem, da bom po Taški potreboval proste roke, da bom lahko poprijemal jeklenice in oprijemke. Vsega tega sem bil deležen pri vzponu čez Taško. Poleg tega sem moral hoditi tudi po lesenih lestvah.

Na poti proti Cojzovi koči lahko občudujemo gorsko cvetje

Po slabi uri vzpenjanja sem prišel na mesto, kjer se srečata pot čez Taško in Stara tovorna pot. Najprej gre samo ena pot proti Cojzovi koči. Iz tega mesta sem skozi gozd prišel najprej do zapuščene planine, kjer je bil tudi razcep za Kočno. Pot sem nadaljeval proti Cojzovi koči, po planinski stezi, ki je bila dokaj prijetna za hojo. Mimo mene so ves čas hodili planinici iz Cojzove koče. Bilo so vseh starosti in obeh spolov. Ko se je teren zopet postavil "pokonci", sem vedel, da bom kmalu pred Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu. Ta vzpon ni bil tehnično preveč zahteven, kajti lahko sem uporabljal pohodniške palice. Le na redkih mestih je bilo potrebno iti čez skale.

Po slabi uri hoje sem prišel na Kokrško sedlo, kjer je bila Cojzova koča (1793 m). Zunaj so posedali številni planinci, ki so klepetali med seboj, počivali, jedli, pili ...

Pred Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu

Planinci pred Cojzovo kočo so bili že zgodaj zjutraj na nogah. Odhajali so v različne smeri: proti Grintavcu, Kalškem Grebenu ... Midva z Mihom sva se odpravila proti Kalškemu grebenu. Takoj za kočo se je pot začela strmo vzpenjati proti skalnatemu grebenu Kalške gore. Tu sva hodila čez melišča, skalnate predele, ki so bili opremljeni z jeklenicami, oprijemki za roke in noge. Skratka šlo je za zahtevno planinsko pot. Imela sva lep pogled v dolino Kokre in na Kamniško-Savinjske Alpe: Storžič, Zaplato, Kočno, Grintavec.

Po uri hoje sva prišla na greben, ki vodi, če zavijemo levo na Kalško goro oziroma, če zavijemo desno na Kalški greben. Obstaja pa še tretja pot, ki vodi navzdol iz grebena proti Krvavcu. Po pogovoru z Mihom sva se odločila za slednjo pot, čeprav bi morala iti na Kalški greben, če bi želela hoditi po originalni poti Karla in Žige Zoisa. Meni je nekako godila ta pot, ker se ni bilo potrebno več vzpenjati. V tistem trenutku pa tudi nisem bil prepričan, katere je originalna pot: ali čez Kalce na Krvavec ali čez Kalški greben na Krvavec. Če bi pri Cojzovi koči bolj natančno opazoval smerokaz za Kalški greben, bi lahko opazil, da je pot označena kot zelo zahtevna, kajti po pripovedanju ljudi, obstaja 15 m stena, ki jo je potrebno preplezati navzdol. To informacijo pa je imel Miha, ki se je tudi iz tega razloga odločil za prej opisano pot proti Krvavcu.

Zelo zahtevni del proti Kalškemu grebenu iz smeri Cojzove koče (preberite več tukaj)

  Strmo sva se začela spuščati proti Kalcam, ki je zelo zakresnela planota pod Kalškim grebenom. Na nekaterih delih se je bilo potrebno spuščati čez skalnata pobočja, vendar na tem delu poti ni bilo nobenih jeklenic in oprijemkov. V meni je bilo polno adrenalina glede na skalnato in strmo pot med ruševjem, ogromna melišča in navpične stene, ki so pripadale Kalškemu grebenu.

Po kakšnih 30 minutah hoje je strmina popustila, vendar planinska pot se je še vedno spuščala po meliščih, med ruševjem in skalnatimi predeli. Ves čas sem moral budno paziti, kje se nahaja naslednja markacija, kajti če bi tu zašel, ne bi mogel več nadaljevati poti. Ves čas sem gledal tudi na tla, da ne bi stopil na kakšno kačo, npr. gada, kajti kraj je bil kot naročen za njih: ogromno skalovja, na katerega je pripekalo vroče sonce.

Po približno 2 urah adrenalinske hoje sem se začel vzpenjati proti jugo-vzhodnemu delu Kalškega grebena. Odahnil sem se, ko sem stopil na planinsko pot, ki vodi iz Kalškega grebena proti Krvavcu. Tam me je čakal tudi Miha, ki mi je povedal, da na tem delu ljudje hodijo na Kalški greben s psi, kar pomeni, da pot ni zahtevna.

Pogled na Kalški greben, Kalško goro in v ozadju Grintavec, Dolgi Hrbet in Skuta iz Kalc

Tu sem lahko že videl Veliki Zvoh, v bližini katerega je smučišče Krvavec. Z Mihom sva se odpravila proti Vrhu Korena (1999 m). Planinska pot se je dokaj strmo  vzpenjala na ta hrib. Iz poti pa sva lahko opazovala ogromno  ovc v diru, ki jih je pastir vodil proti Dolgi njivi. Poleg tega pa sva na grebenu opazila tudi planince, ki so hodili v smeri Vrh Korena. Po približno slabi uri hoje sva dospela do Vrh Korena. Tu sva začela srečevati tudi planince, ki so hodili v smeri Kalškega grebena.

Copyright by Janez Černilec 2015